Zakaj bi morali naši politiki ponavljati četrti razred?

Posted on 11th januar 2013 in Uncategorized

Pravzaprav je stvar zelo preprosta. Že v učbeniku za predmet Družba za četrti razred lepo piše, da smo vsi ljudje enaki in enakovredni, ne glede na spol, starost, veroizpoved, velikost, raso, pleme, velikost hiše, v kateri živimo, avto, katerega vozimo, ne glede na plašč, ki nas greje, ne glede na to, katero stranko volimo … In tako naprej, da ne dolgovezim, ker to pač ve vsak osemletnik. Vsi smo pred zakonom in na tem lepem svetu enaki. In seveda imamo vsi poleg pravic tudi enake dolžnosti. In prav tam, v istem učbeniku, piše, da moramo tudi vsi spoštovati ista pravila, odvisno, v kateri vlogi se znajdemo. Ko smo vozniki, za nas veljajo prometna pravila, ko smo v šoli, šolska pravila, ko smo pacienti, bolnišnična pravila, in ko smo politiki, najvišja pravila. In potem učence učbenik ob ponavljanju novega poglavja še vpraša, kaj se zgodi, če kršimo pravila? In pridni učenci odgovorijo, da se zgodijo nesreče, prepiri, kriminalna dejanja, kaos, skratka, da povzamemo, če se nihče ne bi držal pravil, človeška družba ne bi mogla funkcionirati na nobenem področju. In točno to se nam je zgodilo. Naši voditelji so nehali upoštevati in spoštovati pravila. Pozabili so tudi, da imamo vsi iste pravice in dolžnosti. Da na splošno v družbi v resnici ni pomembno, kdo je lev, desen, kdo ‘farški’ in kdo ‘ta rdeč’, ampak je pomembno, kdo je dober in kdo slab človek. Kdo je pošten in kdo ni! Kdo spoštuje pravila in zakone ter kdo ne! To je pomembno! Naši voditelji so v veliki večini slabi, to nam je zdaj vsem jasno. V večini ne upoštevajo pravil, ki so se jih naučili v šoli in v svojih družinah. Mislijo, da za njih, ker so tako sila pomembni in mogočni, veljajo posebna pravila. Imajo občutek, da lahko goljufajo, lažejo in s svojimi dejanji dobesedno ponižujejo povprečno ljudsko pamet. Nekaterim posameznikom se že nekaj let iz vseh strani kriči in dokazuje, da so slabi in da ne igrajo poštene igre, oni pa nas še vedno prepričujejo, da so dobri, plemeniti in da so neverjetne količine denarja pošteno prislužili. Mislim, da je zdaj res že napočil čas, da kakšna osnovnošolska učiteljica četrtega razreda tem politikom pove, kako funkcionira človeška družba. Za to preprosto lekcijo sploh ne potrebujemo sodnikov. Ja, čas je, da se nekaj posameznikov poslovi od svojih vodilnih položajev in si vzame čas za oddih, pa čeprav za nekaj let v all inclusive hotelu z rešetkami in z individualnimi inštrukcijami iz družbe. Enostavno kdaj pride čas v življenju, ko morajo slabši, h kriminalu in prestopkom nagnjeni učenci čez nekaj desetletji ponoviti snov iz učbenika Družba za četrti razred. Zdaj je napočil ta čas! Na vodilnih položajih si zdaj želimo odličnjake, ki so vzeli lekcijo iz enakosti, pravil in dolžnosti.

comments: 0 »

Otroci so sami krivi, da so lačni

Posted on 8th januar 2013 in Uncategorized

Pred slabim letom dni, na začetku lanske pomladi, je bil v Sloveniji zavrnjen nov Družinski zakonik. V silni skrbi za otroke si je desno usmerjeno volilno telo pod vodstvom Rimskokatoliške cerkev in njenega jurišnika Aleša Primca oddahnilo, da le vsi otroci in starši v Sloveniji ne bodo imeli enakih pravic. Vsi, ki so se prej tako strašno bali za otroke, so po padcu zakonika lažje zadihali, saj jim je šlo vendar za vse otroke, ali kot je takrat zmagovalno izjavil vodja Civilne iniciative za družino in pravice otrok Aleš Primc: “Državljanke in državljani v veliki večini spoštujejo materinstvo in očetovstvo in si ne želijo, da bi njihove otroke v šoli vzgajali, kako naj postanejo homoseksualci.” Ja, vsi smo se strašno bali in trepetali, da bi s sprejetjem novega zakonika po Sloveniji tavali le še mali homoseksualci vseh spolov in ras – joj, saj bi lahko še izumrli, nov rod Slovencev pa bi nato sestavljali le še posvojenci iz različnih svetovnih dežel. No, tako nekako, če malo pretiravam, so se padlega Družinskega zakonika bali Primc in druščina. A očitno se slovenski vodilni cerkvi, njenim veljakom in piarovcem zdi veliko bolj pomembno, da so slovenski otroci pravilno spolno usmerjeni, kot da so siti, zdravi in srečni. Drugače si ne znam razlagati zapisa teologa in filozofa morale dr. Ivana Štuheca v komentarju v reviji Družina: “Če so otroci lačni, potem so nesposobni njihovi starši, vzgojitelji in učitelji, dedki in babice in vsi okrog njih, ki nimajo niti toliko zavesti, da bi se obrnili na dobrodelne ustanove in tako poskrbeli, da njihovi otroci ne bi bili lačni.” Seveda otroci, starši, babice, dedki, učitelji, ja, vsi te nesposobneži so krivi za revščino in lakoto, kaj pa ne prosijo za skorjo kruha in skodelico toplega mleka pri prvih vratih lokalne cerkvice ali Karitasa. Ne, država pa res ni kriva in nesposobna vlada tudi ni kriva in premier tudi ni kriv, ne seveda ne, da ne govorim o cerkvi, ki je s svojimi finančnimi ‘vragolijami’ in bankrotom okradla kup vernikov, ki so verjeli v njeno poštenost – ne, državljani so krivi, nesposobni in po vrhu se še delajo in pretiravajo, da so revni in lačni. NAROBE! Pogoltna in nesposobna država, vlada, politiki, politični nameščenci v gospodarstvu in ja, tudi Rimskokatoliška cerkev so krivi, da so otroci lačni, da je v deželo prišla revščina, da se zapirajo podjetja, da se starši ne znajdejo, da jih je sram, ker ne morejo svojim otrokom zagotoviti dostojnega življenja in vsaj dveh toplih obrokov na dan. In konec koncev – ali si res želimo le, da bi bili naši otroci siti, jim vendar ne želimo ponuditi še odlične izobrazbe, strpne vzgoje in jim pokazati, da je svet velik in raznovrsten, da je le treba stopiti in ga s svojim znanjem in širino osvojiti. Mislim, da so otroci postali le še eno od bojišč političnih strank, katerim v resnici ni mar za otroke. Posebno za tuje ne. Glavno, da so naši, pravi, pa čeprav so lačni.

comments: 0 »

Super smo! Ni nam para! Pa srečno 2013!

Posted on 22nd december 2012 in Uncategorized

Imam kar nekaj alergij na različne stvari. Ne tiste vrste alergij, ki jih potrdijo zdravniki s testi, ampak tiste, ko se mi ob določenih stvareh, dejanjih in besedah začne ježiti koža in moje oči se začnejo kar same kotalikati na vse strani, začne me srbeti koža in bolijo me možgani. Jezik pa začne sam od sebe opletati in bentiti, čeprav včasih povsem zaman in bi bilo bolje, če bi ostal spravljen za zaprtimi usti. A ena od stvari, ki me povsem vrže iz tira, in ob kateri res ne morem držati jezika za zobmi, je beseda Slovenček. Saj veste, izgovorjena na tisto mali zaničevalni način, kot da bi govoril o kakšni nižji, primitivni rasi, in seveda vedno pride iz ust kakšnega posameznika, ki se ima za Slovenca. Namesto da bi bili ponosni sami nase, na svoj posebni jezik, na svojo maloštevilno pojavnost na tej Zemlji, namesto da bi se imeli za zaščiteno vrsto in bili ponosni na svoje male bojevnike, ki jim je uspelo dobiti vse bitke, od Turkov do Avstrijcev in velikih Jugoslovanov naprej, ja, namesto vseh teh finih stvari najbolj uživamo v samoponiževanju in iskanju napak. Imamo kup vrhunskih športnikov, ki harajo po vsem svetu, v športih, kjer je nora konkurenca – od košarkarjev, hokejistov do atletov. Imamo Tino Maze, Gorana Dragiča, Primoža Kozmusa in Anžeta Kopitarja. Imamo kup znanstvenikov in filozofov, ob katerih obmolkne in kima ves svet. Lahko se pohvalimo s svetovno priznanimi kulturniki, igralci, plesalci, pisatelji, pesniki, režiserji, zdravniki, veterinarji, fiziki, matematiki … Ne, mi še vedno iščemo le, kdo je slab in kdo je kaj ‘zasral’. In ja – Slovenci smo se v zadnjem mesecu povsem spontano organizirali in zbrali, da svojim vladajočim glavam povemo, da jih imamo dovolj ,skupaj z njihovo korupcijo, samopašnostjo, samovšečnostjo, nepotizmom in – roko na srce – idiotizmom vred. Našim vstajam in revolucionarnosti se čudijo sosedje Hrvati, podpirajo nas revolucionarni Islandci, o nas pohvalno pišejo Srbi, kimajo Italijani in Nemci, vsi ti narodi, ki se nekaterim Slovencem zdijo tako noro bolj zabavni, sposobni in samozavestni od nas, ampak ne – kljub vsemu temu se mi ne znamo pohvaliti in se sprejetih takih, kot smo. In prav zato vam v letu 2013 poleg vse sreče, dobrote, zdravja, denarja in ljubezni želim tudi veliko samozavesti in pohval. Sprejemajte in delite pohvale, seveda kritizirajte, kar je treba pokritizirati, uprite se bedakom in ploskajte junakom, predvsem pa bodite ponosni na to, kar ste. To je najboljše, kar imate in imamo, in super je. Nič slabše, nič boljše – naše in domače. SREČNO!

comments: 0 »

Sladkarije so kot solze – pripravne za veselje in za žalost

Posted on 22nd december 2012 in Uncategorized

Nekaj več mora biti na peki slastnih tortic, dišečih piškotov in mamljivih pit. Meni se zdi, da je peka za nekatere neke vrste terapija. Ni vse samo v sladkem okusu, kot maslo topljivem testu in okusnih kremah, ki se tako čudovito topijo v ustih. Slaščice so pravzaprav kot solze – zraven si, ko smo veseli in proslavljamo, in pridejo vedno na vrsto, ko smo žalostni in potrti. So kot topla, sladka tolažba in vesela, razigrana za uspehe. Spomnim se, kako je moja nona ob vsaki stresni situaciji začela peci pecivo. Nikoli ni veliko jokala, nikoli ni klicala prijateljic, da bi jim potožila, kaj je pesti, ona je vedno samo pekla. Ko je nekega jutra moj deda hudo zbolel in so ga odpeljali v bolnico, je imela moja nona popoldne spečeno že za polno mizo peciva, po svojih starih, preizkušenih receptih – od mehkih vaniljevih piškotov, orehovih modelčkov do »Pardonove torte«. Sploh na to torto je bila strašno ponosna, saj ji je recept zanjo dal doktor primarij iz Zagreba, ki se je pisal Pardon, in je bil nonin sosed na njenem ljubem morju. Moja nona je vedno strašno veliko dala na akademske naslove. Skratka,nona je vedela, da je treba nekje iskati tolažbo, da jamranje, jok in stok ne bodo pomagali, zato je, da se lotila dela in mimogrede pričarala še boljše vzdušje s tem, da je doma dišalo po sladkem in toplem, pekla. In pekla je tudi, ko je bilo v družini veselje, rojstni dnevi, obiski, rojstva…Naj vama še povem, da je bila moja nona suha kot trska in sploh ni marala sladkarij, sem in tja je pojedla kakšen piškot in seveda košček pardonove akademske torte. Ona je rada pekla, mi smo radi jedli in na koncu smo bili vsi potolaženi in srečni.
Skratka, te dni je treba »zakurit« pečice in zamesiti slastne pite in piškote, da bo doma dišalo po sladkem, toplem in varnem. Naj zunaj vladajo brezumni bizgeci, naj bo mraz, sneg ali dež, doma naj vladata sladka tolažba in vroča čokolada.

comments: 0 »

Ali lahko tožim državo, ker mi grozi?

Posted on 18th oktober 2012 in Uncategorized

Ne, oprostite, zdaj imam pa dovolj. V ponedeljek mi je prekipelo, ne morem več poslušati groženj z vseh strani. Ne dovolim več, da si vsak politik in strokovnjak, ki ima vsaj pet minut časa in eno temno sivo obleko za pred televizijsko kamero ali fotoaparat, vzame pravico in mi grozi. Povsem mirno sedim za svojim službenim računalnikom, nobenemu nič nočem, razmišljam, ali nas bo DDV na tisk povsem uničil, ko se v meni prebudi tisti zoprni občutek tesnobnosti. In jaz sem redko tesnobna, s svojimi strahovi in neznankami znam odlično obračunati – ali jih pometem pod preprogo, trikrat globoko vdihnem in grem teč, če pa to ne pomaga, se pač ‘zderem’ v popoldanskih urah. Ampak zdaj ne morem več, zdaj me je začelo dušiti, zdaj ne prenesem več te nemoči, ne morem več prenašati, da nam peščica podpovrečnežev – slovenskih, evropskih in svetovnih – uničuje radost do življenja in kar povprek opleta z grožnjami. Grozi nam vlada, ki ves čas ponavlja, da nam – ko nam jemlje kupno moč, znižuje življenjski strandrad in krati zasluženi spanec, ko sprejema nore zakone in draži vse stvari, od kruha do revij in bencina – v bistvu želi le dobro. In ob vseh grožnjah ponovi še hujšo grožnjo – okej, mi vam bomo vzeli veliko, a če bodo prišli hudobni strici iz Bruslja, bo vse še nekajkrat huje. Preberem celo naslov – 15-krat huje bo, če bodo našo krizo reševali bruseljski mojstri. Ja in grozi nam Evropa, žugajo nam razni sivolasi možaki iz Luksemburga, Nemčije … Ne, jaz tega ne morem več prenašati! Zahtevam, da mi vsi z vlado in njenim prvim možem na čelu nehajo groziti. Naj doma ustrahujejo svoje otroke, naj naženejo strah v kosti svojim sodelavcem, sosedom, če oni pač uživajo v avtoriteti – mene, lepo prosim, naj pustijo na miru – že od majhnega ne maram avtoritete in življenja z grožnjami. Kaj hudiča želijo od mene – imam eno samo življenje in v njem želim uživati, delati, ustvarjati, potovati, si kupiti nov par čevljev, malo boljšo zelenjavo in ribo – ne želim, da me pri vsakem zapravljenem evru boli v prsih, ker razmišljam, ali je bilo to res nujno. Ja, nujno je! Čisto vsak Janez mi pa res ne bo nabijal slabe vesti, ker se ga ne bojim in želim uživati v življenju, in to ZDAJ – kljub že tej prekleti zlajnani recesiji in krizi. Če so taki strokovnjaki, da se že več kot 20 let rinejo po političnem prostoru, potem jo naj že rešijo! Ali ne bi bilo bolj pametno, da nehamo samo razmišljati, kako nam bo še slabše, in začnemo delati v pozitivni smeri, da nam bi bilo bolje. Ali vlada res nima boljšega dela, kot da ustrahuje svoje državljane! Resno razmišljam, da bi tožila državo, ker mi grozi! Želim si zaščito, da bom lahko mirno živela. Je kje kakšen odvetnik?!

comments: 0 »

Novi predlog za referendum: Ali je trenirka sploh primerno nedeljsko oblačilo?

Posted on 26th marec 2012 in Uncategorized

Je jutro po padcu referenduma o družinskem zakoniku. Deskam po internetu, berem komentarje na Facebooku in Twitterju, članke na vseh večjih portalih in vidim, da je Igor E. Bergant v svojem studiu ponovno gostil Aleša Primca. Zakaj za vraga je treba gostiti v nacionalnem studiu možaka, ki triumfira, ker določen odstotek otrok ne bo imel istih pravic kot drugi? Zakaj, za vraga, je sploh treba dati besedo človeku, ki se je spravil nad pravice drugih, ki širi nestrpnost in katerega motijo drugačni, morda bolj srečni, odprti, kozmopolitski ljudje? Zakaj je vedno treba igrati to medijsko objektivnost, da je treba slišati mnenje obeh strani? Katerih strani, pravzaprav? Zame pri tem referendumu ni bilo dveh strani – tisti, ki so bili PROTI, ne zastopajo nobene strani, v resnici nimajo nobenih objektivnih razlogov, zakaj bi bili proti novemu družinskemu zakoniku, ampak samo bijejo bitko s ‘sovragom’, ki ga ne poznajo ali pa ga ne želijo spoznati – istospolnimi, ki jih je Primc s svojimi besedami utelesil kot vojsko gejev in lezbijk, ki bo prišla na juriš in uničila klene slovenske družine ter kot za stavo posvajala otroke iz bližnje in daljne okolice. A ne strinjam se tudi z večino na socialnih omrežjih, ki tulijo oziroma pišejo, da smo zadrta, nedemokratična in zaplankana država. Ne, ne strinjam! Toliko smo zaplankani kot vsi drugi narodi, le da bi Primca drugje utišalo in v kot postavilo že ustavno sodišče. Prav povsod bi se našel točno tak odstotek ljudi kot pri nas, ki bi se vsi ‘gmašni’ in nastrojeni zapodili na volišča uničevat pravice nekomu, ki ga ne poznajo. Saj modrost ‘Ljudje se bojijo tistega, česar ne poznajo’ poznajo povsod, po vsem svetu. In tisto, kar je najpomembnejše, vsi tisti, ki so prej kričali, da so ZA, bi morali iti na referendum in pokazati svojo demokratičnost, svojo liberalnost, svojo odprtost, svojo odločnost, da zatrejo konservativno miselnost, ki je začela tako močno kliti pod našim nebom. Ja, bila je sončna nedelja, a volišča so bila odprta od sedme ure zjutraj do sedme ure zvečer – vsak, ki je bil v Sloveniji, bi šel lahko obkrožit svoj ZA, tisti, ki so bili proti, so šli vsi – od prvega do zadnjega poslušno na volišča. Jaz sem skočila tik pred letošnjo prvo uro tenisa – sproščeno v trenirki, ki mi je po zadnjih parlamentarnih volitvah še posebej prirasla k srcu. Obožujem trenirke prav iz istega razloga, kot sem šla obkrožit za – zato, ker mi omogočajo svobodno gibanje in razmišljanje, ker mi dajo širino in mladost, razigranost, veselje, noro samozavest, dihajo z mano in se ne obremenjujejo z drugimi oblekami, ker so same dovolj kul. Hej, pravzaprav imam krasno idejo za Aleša Primca, kako se lahko zamoti v tem letu, ko bo družinski zakonik počival – takoj naj začne zbirati podpise za referendum Ali je trenirka sploh primerno nedeljsko oblačilo? Zakaj bi se vendar eni počutili svobodne in sproščene pod milim nebom, če morajo biti drugi ob nedeljah utesnjeni, zakravatani in klicani k služenju? Ste za, proti?! Dajmo gospod Primc, pozabavajte se ponovno z referendumom – zapravite kup dragocenega denarja in uničite še malo svobodnega duha v tej deželi.

comments: 0 »

8. marec! Naj to ponovno postane ženski 1. maj!

Posted on 8th marec 2012 in Uncategorized

Saj vem, večina žensk, še bolj pa moških, ob 8. marcu samo zamahne z roko in reče, kdo še proslavlja ta socialistični praznik. Kdo sploh še potrebuje 8. marec? Oh ja, velika pomota – v resnici ga še kako zelo potrebujemo in čas bi že bil, da bi dan žena izgubil socialistični prizvok z nageljni in ponovno postal ženski 1. maj, kot so že leta 1920, ko ženske v Sloveniji še niso imele volilne pravice, v časniku Naprej zahtevale Slovenke. Se vam res zdi, da smo na tem svetu ‘poravnane’ z moškimi? Naj vam samo na hitro nanizam nekaj vprašanj: koliko držav sveta vodijo ženske, koliko največjih mednarodnih institucij vodijo ženske, koliko največjih armad vodijo ženske, koliko najmočnejših podjetij vodijo ženske … In skok v Slovenijo – čeprav so ženske v Sloveniji bolje izobražene kot moški, jih je na najbolj vplivnih in zahtevnih delovnih mestih malo, čeprav se je povprečje žensk v parlamentu z lanskimi izrednimi volitvami lepo popravilo, je ministrsko mesto – in še to za državljane sila nepomembno – zasedla le ena ženska, in lahko ponovimo še vajo – koliko Slovenk vodi pomembne institucije, podjetja, fakultete, šole … pa čeprav statistika pravi, da je med ženskami, starimi od 25 do 41 let, večje število magistric in doktoric kot magistrov in doktorjev. In seveda – ženske še vedno opravijo levji delež gospodinjskega dela, narašča tudi brezposelnost žensk, da ne zaidemo še k žalostni statistiki – nasilje nad ženskami, nasilja nad moškimi praktično ni. In pri vsem tem ženske živimo veliko dlje kot moški. Se vam res zdi, da moški tako krasno vodijo svet, večino držav in tudi našo malo Slovenijo? No, trenutno stanje v svetu ravno ne laska moškemu egu – jap, očitno je, da moškim vodenje ne gre več dobro od rok. Za šalo sem malo primerjala svetovne voditelje in njihove boljše polovice. Meni se res zdijo boljše. Barack Obama – jah, oprostite njegova žena Michele Obama že na prvi ogled deluje bistrejša, bolj iskriva in mislim, da ima tudi večje mišice. Nicolasa Sarkozyja njegova Carla Bruni prekaša v vseh pogled – sploh ni primerjave med njima. Pamet, višina, razgledanost, modnost … In ja, podobne prebliske imam pri paru Janez Janša-Urška Bačovnik Janša. In samo poglejte, na svetovnem političnem prizorišču je le ena zares močna ženska – nemška premierka Angela Merkel – in še ta je pometla z vsemi moškimi kolegi, ki jo zdaj gledajo kot vsemogočno rešiteljico krize. Oh ja, drage dame, pred nami je še dolga pot, da bodo svetu v večini ali vsaj v polovici vladale odločne, močne in pedantne ‘Ang’lce’ – no ja, upam, da z boljšim smislom za modo in slog.

comments: 0 »

ZA novi novi družinski zakonik

Posted on 6th januar 2012 in Uncategorized

Veliki borec proti novemu družinskemu zakoniku Aleš Primc na svojem okroglem telesu rad nosi majico z napisom Hvaležen za mamo in očeta. V redu, krasno, Aleš Primc in njegovi zvesti ‘verniki’ so ponosni na svoje starše. Lepo. Vsi bi bili radi ponosni na svoje starše, a naj vam opišem le nekaj otrok, ki živi v moji bližnji in daljni okolici. Kakšne majice naj nosijo oni, da bo gospod Aleš Primc zadovoljen z njimi? Jim bo kot priden in vdan kristjan pomagal pri tiskanju napisov na majice, ki bi jih ti otroci lahko nosili? Naj bo Ana. Ana živi z mamico, očka je drugič poročen in živi z drugo ženo in njunim otrokom v drugem mestu. Ana ne gre rada k očku, raje ima novega fanta svoje mamice, ki ima isto starega sina, ki je že zelo majhen ostal brez mame. Svetlolasi Lev ne pozna svojega očeta. Rad ima svojo mamico, babico in dedka, s katerim hodita vsak dan skupaj iz šole. Lev zagotovo nikoli ne bo spoznal svojega očeta, mama o tem le molči. Pri Damijanu je grozno. Mama in oče živita skupaj, a že dolgo ne govorita. Če govorita, se dereta in razbijata. Ja, Damijan ima mamo in očeta, a mislim, da ne bi nosil majice z napisom, da je ponosen nanju. Damjan je zelo žalosten fant. Gorazd ima krasna starša, je vesel in razigran fant in najbolj je vesel, ko gre s starši poleti na morje. Strašno si želi bratca ali sestrico, a mamica ne more imeti več otrok. Pri Manci je zapleteno. Mamica in očka sta bila poročena, a se je očka zaljubil v moškega. Najprej je bilo hudo, saj je bila mamica ves čas žalostna, in Manca je imela tako strašno rada svojega očka. Danes je Manca že velika in vsi se imajo krasno. Mamica ima novega moža, očka je spet samski, še vedno pogleda za lepim moškim, in tako rad ima na obisku Manco in njeno polsestrico Leno iz mamičinega drugega zakona. Super se imajo, očka je za vse hece in neumnosti. Miha je že najstnik in grozno težko prenaša, da vsa soseska ve, da ima fotr že nekaj let ljubico. Vsako nedeljsko mašo ženske stikajo glave in pogledujejo k njegovi mami, ki še vedno le miži in moli. Laura je krasna deklica, posvojena in strašno ljubljena. A malce je vseeno ljubosumna na svojega mlajšega brata Simona, ki se je pozneje rodil njenima staršema. Urša je ostala brez mamice in očka jo je prepustil svojim staršem ter odšel z drugo žensko. Ponosna je na svoja stara starša, a si želi, da bi jo očka imel vsaj malo tako rad kot njena polbrata. Lani je pozabil na njen rojstni dan, za novo leto ji je poslal čestitko s smučanja. Urša še nikoli ni stala na smučkah. In tako naprej, da ne vpletem še svojih otrok, tudi onadva velikokrat zagotovo nista ponosna na svoja starša. O ja, tudi njuna starša se velikokrat zmotita in povsem narobe odreagirata. In prav zaradi teh in vseh otrok, ki živijo v tako različnih situacijah, tako različnih družinah, tako povsem različnih socialnih okoliščinah, v družinah s tako različnimi verskimi, neverskimi, vzgojnimi in nevzgojnimi prepričanji nujno POTREBUJEMO NOV, modern DRUŽINSKI ZAKONIK. Priznam, svoja otroka raje zaupam sosednjemu istospolnemu paru kot Alešu Primcu. Oprostite, SDS-ove trenirke so bile nesmiselna nestrpnost užaljenega fanta, Primčev boj proti otrokom, družinam in istospolnim parom pa je nedopusten. JA, priznam, JAZ SEM ZA NOVI DRUŽINSKI ZAKONIK. In naj mi nihče ne očita, da politiziram, hočem le enake pravice za vse.

comments: 5 »

Nazdravje vsem mešančkom tega sveta!

Posted on 2nd januar 2012 in Uncategorized

Spomnim se, da mi je prvič v osnovni šoli eden od učiteljev z zanimanje rekel, oh a vi ste pa Romuni, ko je zagledal moj priimek Lucu. Tudi razredničarka v srednji šoli mi je že prvi teden povsem vehementno pripisala romunske korenine. Dedek Lucu je v Ljubljano prišel iz Prekmurja, in čeprav so menda trdili, da naše korenine segajo tja do  Francije, pa Nemčije, se je meni vedno zdelo veliko bolj romantično in imenitno, da so moji predniki, po vsej verjetnosti Romi, ki jih je zaneslo v Avstro-Ogrsko. Kar videla sem mojo pra, pra, pra, pra babico, kako na vozu sedi ob svojem možu, mojem pra, pra, pra, pra dedku Lucuju in ga prosi naj jih vendar konji popeljejo tja do Dunaja, on pa jo moško zavrne in pravi: »Ne ženska. Molči. Na tej ravnini bomo ustavili naš voz. Tako bomo videli, kdo prihaja, in zemlja je tukaj bogata, pa še reka teče skozi.«  Oh, ja moji romski romunski predniki. Strašno imenitno se mi je zdelo, da je nona živela v Italiji, in njen priimek Meze zveni tako francosko. Tako ali tako je vedno govorila, da so ji mladi lepotici dvorili sami imenitneži, pa se je na koncu odločil za dedka, ki je nosil malce hrvaško – bosanski priimek Čelan. Vedno mi je bilo všeč, da sem taka fina mešanka, prav zmrazi me ob misli, da bi kdo rekel aha vi ste pa popolna in čistokrvna Slovenka. Še nemški ovčarji imajo težave z nogami, ker so preveč čistokrvni!  Pa ne, da je kaj narobe s Slovenko, ampak vedo so mi bilo bolj simpatični mešančki, zdijo se mi bolj navihani, vihravi, domiselni, taki no, da jih človek enostavno mora imeti rad. In moji otroci so k vse tej mešanici dobili še veliko srbske krvi, ki jima jo je prinesel njun dedek, in če vam povem po resnici se mi že danes zdi, da sta z njo dobila še dodatno dozo tako pomembne tekmovalnosti, športnih spretnosti in zdrave samozavesti. Oh ja vsaka nova kri se mi zdi, da oplemeniti človeka, tako da lepo vas prosim, v novem letu si želim, da bi se v tej naši mini Sloveniji, in tudi širši domovini Evropski uniji, rodilo čim več otroškov s plemenito mešano krvjo, katerih res nihče več ne bi obremenjeval z neumnostmi o čistokrvnosti, »novih državljanih« in trenirkarjih. Mimogrede vse trenirke mojega sina in hčerke stanejo dvakrat toliko kot kavbojke, ki jima jih kupujem pri švedskem oblačilnem velikanu, in tako krasno pašejo na njuni romsko-srbski – romunski- slovenski, francosko mešani ritki. Tako v novem letu glasno nazdravljam svojim romsko – romunskim koreninam na katerih se je že davno naredila plemenita slovenska plesen ter vam kričim, da vam želim veliko zdravja, sreče, poljubov, objemov, orgazmov, torbic, čevljev, trenirk, ja in seveda »mešančkov«. Na zdravje!

comments: 1 »

Do konca sita politikov!

Posted on 21st november 2011 in Uncategorized

Joj, jaz vam sploh ne morem povedati, kako sem sita politike in politikov. Ma, ne, v resnici imam rada politiko, ne maram politikov. Res! Saj vem, da brez politikov ni politike, čeprav morda niti ni slaba ideja, da bi tako kot v ragbi ligi uvedli le amaterske igralce politike, ki bi se pač popoldne trudili za ljudski blagor, čez dan bi pa tako kot vsi normalni Zemljani pošteno služili denar. Za vikend bi pa lahko odigrali še kakšno tekmo, ki ji zaradi mene lahko rečejo tudi seja vlade. Morda se to vse skupaj sliši malo apatično, kmetavzarsko ali naivno, kakor želite, ampak dajte no, če človek nekaj dela iz čiste ljubezni in entuziazma, ponavadi dela bolje in predvsem s srcem, in da vedno vse od sebe. Tile naši (no, pa ne samo naši!) profesionalni politiki, pustimo zdaj amaterstvo ob strani – jaz res ne morem več gledati teh nasmejanih, zdaj že skoraj vsesplošno trendovsko posončenih obrazov z natreniranimi nasmeški, zafenanimi prečkami (nekaterim je od silne politike pobralo že vse lase) in naučenimi stavki. Vsaj 90 odstotkov vseh kandidatov za poslance bi si naredilo veliko uslugo, če bi se v predvolilnih kampanjah promovirali z molkom. Saj veste, molk je zlato, zlasti če človek nima kaj pametnega za povedati oziroma v eter bruha le slap nevtralnih floskul, katerim nihče več ne verjame. Ne vem, ali me občutek vara ali ne, ampak mislim, da so časi predvolilnih šovov v stilu Američanov, vsaj v Evropi, minili. Vrag je odnesel šalo in z njo šov, ljudem se ne ljubi več gledati cirkusa in nastopačev v njem, ampak si želijo, da bi prišel nekdo, ki ne bi govoril, ampak bi enostavno nekaj naredil, premaknil, spravil nazaj v tek. Vseeno jim je, ali politik prisrčno pomaha z roko nad glavo v pravem kotu ali pa le hitro pomigne v kamero, želijo si le, da bi se dejansko našel nekdo, ki nekaj ve o slovenskem, pa evropskem, da ne govorimo o svetovnem gospodarstvu. Ja res, no, jaz si želim, da se vsi skupaj spet spravimo v pozitiven tek naprej, in ne nazaj, pa četudi imamo vsi kakšno leto bolj blede obraze in malce zafurane pričeske, samo da porinemo spet to našo Slovenijo na pravo pot. Gospod Češko, bi vi morda, ki ste tih možak, radi tečete in očitno odlično delate, za kakšno leto, dve, tako kot popoldansko obrt v najem vzeli še slovensko vlado? Prosim vas lepo, profesionalni politiki pa naj se gredo svoj parlament na tretjem kanalu nacionalne televizije. Jah, saj vem, znan srbski rek, preveden prosto po Prešernu: sanja svinja o koruzi! In gospod Češko je čisto prepameten za politiko.

Joj, jaz vam sploh ne morem povedati, kako sem sita politike in politikov. Ma, ne, v resnici imam rada politiko, ne maram politikov. Res! Saj vem, da brez politikov ni politike, čeprav morda niti ni slaba ideja, da bi tako kot v ragbi ligi uvedli le amaterske igralce politike, ki bi se pač popoldne trudili za ljudski blagor, čez dan bi pa tako kot vsi normalni Zemljani pošteno služili denar. Za vikend bi pa lahko odigrali še kakšno tekmo, ki ji zaradi mene lahko rečejo tudi seja vlade. Morda se to vse skupaj sliši malo apatično, kmetavzarsko ali naivno, kakor želite, ampak dajte no, če človek nekaj dela iz čiste ljubezni in entuziazma, ponavadi dela bolje in predvsem s srcem, in da vedno vse od sebe. Tile naši (no, pa ne samo naši!) profesionalni politiki, pustimo zdaj amaterstvo ob strani – jaz res ne morem več gledati teh nasmejanih, zdaj že skoraj vsesplošno trendovsko posončenih obrazov z natreniranimi nasmeški, zafenanimi prečkami (nekaterim je od silne politike pobralo že vse lase) in naučenimi stavki. Vsaj 90 odstotkov vseh kandidatov za poslance bi si naredilo veliko uslugo, če bi se v predvolilnih kampanjah promovirali z molkom. Saj veste, molk je zlato, zlasti če človek nima kaj pametnega za povedati oziroma v eter bruha le slap nevtralnih floskul, katerim nihče več ne verjame. Ne vem, ali me občutek vara ali ne, ampak mislim, da so časi predvolilnih šovov v stilu Američanov, vsaj v Evropi, minili. Vrag je odnesel šalo in z njo šov, ljudem se ne ljubi več gledati cirkusa in nastopačev v njem, ampak si želijo, da bi prišel nekdo, ki ne bi govoril, ampak bi enostavno nekaj naredil, premaknil, spravil nazaj v tek. Vseeno jim je, ali politik prisrčno pomaha z roko nad glavo v pravem kotu ali pa le hitro pomigne v kamero, želijo si le, da bi se dejansko našel nekdo, ki nekaj ve o slovenskem, pa evropskem, da ne govorimo o svetovnem gospodarstvu. Ja res, no, jaz si želim, da se vsi skupaj spet spravimo v pozitiven tek naprej, in ne nazaj, pa četudi imamo vsi kakšno leto bolj blede obraze in malce zafurane pričeske, samo da porinemo spet to našo Slovenijo na pravo pot. Gospod Češko, bi vi morda, ki ste tih možak, radi tečete in očitno odlično delate, za kakšno leto, dve, tako kot popoldansko obrt v najem vzeli še slovensko vlado? Prosim vas lepo, profesionalni politiki pa naj se gredo svoj parlament na tretjem kanalu nacionalne televizije. Jah, saj vem, znan srbski rek, preveden prosto po Prešernu: sanja svinja o koruzi! In gospod Češko je čisto prepameten za politiko.

comments: 0 »